Zdaj lahko elektrika z vaše strehe potuje na vikend, k sosedu ali prijatelju

Od 1. julija bodo lastniki sončnih in vetrnih elektrarn, malih hidroelektrarn in kogeneracij v Sloveniji lahko presežke proizvodnje električne energije, ki jih sami ne porabijo, usmerili na drugo stanovanje, vikend, poslovni prostor ali k prijatelju na drugem koncu države. Elektrika lahko administrativno potuje od proizvajalca v Ljubljani do prejemnika v Kopru, tudi če imata različna dobavitelja električne energije.

Nova ureditev prihaja v času, ko je v Sloveniji že okoli 64 tisoč samooskrbnih sončnih elektrarn s skupno močjo 815 MW. Prav zanje bi lahko bila souporaba ena od možnosti, kako bolje izkoristiti viške proizvodnje. Toda energetiki opozarjajo, da sistem ni tako preprost, kot se zdi na prvi pogled. V primeru nepremišljenih odločitev lahko posameznik ustvari celo izgubo.

Prvi mesec 169 pogodb

Sistem temelji na prostovoljnem dogovoru med oddajnikom in enim ali več prejemniki energije, ki mora biti sklenjen in registriran na portalu Moj Elektro do 10. v mesecu pred začetkom souporabe z naslednjim mesecem. Delež je mogoče spreminjati vsak mesec prek portala Moj Elektro.

Tisti, ki želijo souporabo koristiti že julija, so morali do 10. junija registrirati pogodbo, v kateri so določili delež odstopljene elektrike in ceno. Po podatkih Gospodarsko interesnega združenja distribucije električne energije (GIZ DEE), ki združuje pet elektrodistribucijskih podjetij, je za julij potrjenih 169 souporab.

Souporabo lahko aktivirajo vsi, razen dveh izjem: izvzeta so velika podjetja, lastniki sončnih elektrarn z letnim net meteringom pa lahko električno energijo samo oddajajo, ne morejo biti prejemniki energije iz souporabe.

Agencija za energijo je objavila vzorčne pogodbe.

Plačilo tudi za neporabljene količine

Po besedah sogovornikov iz energetike mnogi odjemalci razumejo, da bodo lahko letne ali mesečne presežke pri proizvodnji električne energije preprosto prenesli na drugo lokacijo.

To ne drži. Sistem namreč deluje tako, da se prenese v pogodbi določen delež proizvedenih viškov v posameznem 15-minutnem intervalu dneva. To pomeni, da se elektrika prenese le takrat, ko proizvajalec energijo dejansko proizvaja, prejemnik pa jo praktično sočasno porablja. Če prejemnik energije v posameznem 15-minutnem intervalu ne porabi (v celoti), se ta elektrika ne shrani za poznejšo uporabo, temveč se prenese v bilanco njegovega dobavitelja. Kljub temu mora prejemnik plačati količino elektrike, ki jo je v skladu s pogodbo prejel.

Tu ni nepomembno, da prejemnik energije iz souporabe v realnem času ne bo mogel vedeti, kdaj porablja elektriko iz presežkov sončne proizvodnje. To bo lahko sklepal predvsem na podlagi vremenskih razmer. Natančne podatke lahko prejemnik preverja šele z enodnevnim zamikom na portalu Moj Elektro.

Zato je, kot pravi Gregor Novak iz podjetja za dobave električne energije Suncontracta, ključno dobro poznavanje profila proizvodnje in porabe ter konservativna določitev deleža viškov, ki bodo namenjeni za souporabo. “Če prejemnik elektrike ne bo porabil, se bo ta prenesla njegovemu dobavitelju, a jo bo moral še vedno plačati,” pravi.

Tudi oddajnik mora biti previden, predvsem tisti, ki električno energijo proizvaja s samooskrbnimi sončnimi elektrarnami v sistemu net meteringa. Tu je primer, ki ga navaja še en dobavitelj električne energije Gen-I: če vaša elektrarna letno odda 10 megavatnih ur (MWh) energije, porabite pa je 8 MWh, imate na letni ravni 2 MWh presežka.

Če pa v souporabo namenite 40 odstotkov, ker ocenite, da boste v določenem letu ustvarili toliko presežka, se vaša energija za obračun zmanjša z 10 MWh na 6 MWh (ker gre 4 MWh za souporabo). Vendar če ste narobe ocenili in vam za pokritje vaše letne porabe zmanjka denimo 2 MWh, boste morali to elektriko dobavitelju električne energije plačati po (višji) tržni ceni.

Priložnost za lastnike sončnih elektrarn in podjetja

Prvi signali iz energetike kažejo, da bo souporaba največ koristi prinesla malim in srednjim podjetjem (kot omenjeno, so velika podjetja iz tega izločena) ter lastnikom elektrarn, ki imajo redno viške proizvodnje.

V GIZ elektrodistribucij ocenjujejo, da je souporaba recimo smiselna za tiste lastnike malih samooskrbnih sončnih elektrarn v shemi letnih neto meritev, ki imajo na letni ravni viške proizvodnje in jih zdaj brezplačno oddajajo dobaviteljem.

Sicer poudarjajo, da je zelo težko oceniti, komu se naložba izplača, saj je to odvisno od cele vrste dejavnikov: navad, vremenskih pogojev, proizvodnih pogojev v danem trenutku, porabe na licu mesta oddajnika.

Za proizvajalce sončne energije je sistem zanimiv predvsem zato, ker so dnevne tržne cene elektrike pogosto zelo nizke, včasih celo negativne. “Če proizvajalec energijo proda tudi po relativno nizki ceni, recimo 50 evrov za megavatno uro, je to zanj pogosto boljše, kot da ne bi zanjo dobil nič ali celo plačal za oddajo v omrežje,” meni Novak.

Po njegovi oceni lahko pri dobro nastavljenih deležih in cenah proizvajalec uspešno odda tudi 20 do 25 odstotkov presežne proizvodnje.

Dodatna priložnost so hranilniki, ki proizvajalcu omogočajo premik časa prodaje elektrike v ure, ko so cene elektrike višje. V podjetju Sol Navitas, ki trži elektrarne in hranilnike, pričakujejo povečano povpraševanje tako po sončnih elektrarnah kot po hranilnikih. Baterijski hranilnik električne energije omogoča shranjevanje presežkov in njihovo porabo takrat, ko te presežke dejansko potrebujete, oziroma usmeritev na drugo merilno mesto takrat, ko jih prejemnik dejansko potrebuje. 

Souporaba je recimo smiselna za lastnike malih samooskrbnih sončnih elektrarn v shemi letnih neto meritev, ki letne viške proizvodnje brezplačno oddajajo dobaviteljem.

GIZ DEE o tem, komu se souporaba izplača

Obetavna alternativa za podjetja

Pri majhnih elektrarnah gre za majhne zneske. Vzemimo primer uporabnika z letnim net meteringom, ki v omrežje odda 10 tisoč kilovatnih ur elektrike in iz omrežja prevzame 8 tisoč kilovatnih ur. Njegov letni presežek znaša 2 tisoč kilovatnih ur.

Predpostavimo, da želi polovico tega presežka, torej 1 MWh, nameniti souporabi. Pri ceni osem centov za kWh (tržna cena je okoli 11 centov) bi proizvajalec dobil 80 evrov letno. Na drugi strani bi prejemnik prihranil nekaj deset evrov letno – a le pod predpostavko, da v vsakem 15-minutnem intervalu porabi vso prejeto energijo.

V teh primerih so zaslužki torej razmeroma majhni in verjetno ne odtehtajo dodatnih administrativnih bremen in tudi stroškov, ki jih navajamo v nadaljevanju. Če ima lastnik elektrarne večje presežke, je lahko koncept souporabe zanj bolj donosen. Direktor Suncontracta Novak zato meni, da je trenutna zakonodaja precej bolj pisana na kožo malim in srednjim podjetjem z elektrarnami večjega profila.

Novak priložnost vidi tudi na strani odjema, saj “podjetja naenkrat niso več odvisna samo od svojega dobavitelja, trg se jim je odprl”. V Suncontractu so dali primer delavnice za obdelavo kovin, ki ima po navedbah dobavitelja približno pet tisoč evrov mesečnih stroškov za električno energijo in se želi julija prek njihove tržnice souporabe vključiti v souporabo. Tako je podjetje delavnici prek tržnice poiskalo proizvajalce za pokritje dela potreb po električni energiji.

“Ker proizvodnja v delavnici poteka predvsem med 8. in 16. uro, se njen profil porabe zelo dobro ujema s proizvodnjo sončnih elektrarn, ki največ energije proizvedejo prav v istem delu dneva,” navaja Suncontract. Ta je na podlagi napovedane proizvodnje in porabe za mesec julij ocenil, da lahko podjetje julija prihrani približno 600 evrov ali dobro desetino stroška, ki ga ima, če plačuje po fiksnem ceniku dobavitelja. Dobavitelj meni, da je souporaba lahko ekonomsko ugodna rešitev tudi za hotele, obrtnike, kmete.

Omrežnina ostaja enaka, pozor tudi pri davkih

Prejemnik električne energije iz souporabe bo imel po novem na računu dve postavki za dobavljeno električno energijo – celotna prevzeta energija in količina energije, prejeta v okviru souporabe. A pozor, sprememba bo pri obračunu dobavljene energije, ne pa tudi pri omrežnini, ki bo obračunana enako kot do zdaj, ne glede na to, ali je uporabnik vključen v sistem souporabe ali ne.

Prav tako vstop v sistem souporabe ne pomeni, da lahko odjemalec prekine pogodbo s svojim dobaviteljem.

Pri izračunu, ali se novi sistem izplača, ne gre zanemariti niti davčnega vidika. Pri tem je ključno vprašanje, ali mali proizvajalec elektrike znatno in sistematično odvaja velik del proizvodnje elektrike in to dela proti plačilu. V tem primeru bo moral registrirati dejavnost in odvesti dohodnino, postal bo tudi davčni zavezanec. 

Dva konkretna primera: 

• Imetnik sončne elektrarne, ki bi želel polovico svoje mesečne proizvodnje odplačno prenesti na soseda, bo moral registrirati dejavnost in obračunati dohodnino, pravijo na Fursu. Kot pojasnjujejo, v tem primeru ne gre več za samooskrbo, elektrarna je očitno projektirana za dve gospodinjstvi, investitor bo dosegal trajni dohodek iz proizvajanja električne energije.
• Imetniku sončne elektrarne, ki bi znaten del sistematično in neodplačno prenašal na svoj vikend, pa ne bo treba registrirati dejavnosti. “Vikend je še vedno v okviru enega gospodinjstva. Okoliščina, da se bo električna energija porabljala na dveh ali več lokacijah, sama po sebi ne pomeni, da ni namenjena posameznemu gospodinjstvu. Še vedno gre za samooskrbo,” so za Forbes Slovenija povedali na Fursu.

Glede DDV pravijo, da fizična oseba, ki uporablja manjšo samooskrbno napravo, primarno namenjeno oskrbi lastnega gospodinjstva, ne šteje za davčnega zavezanca, če odplačno prenese na končnega aktivnega odjemalca le presežke električne energije in so ti občasni ali neizogibni ter prenos ni namenjen trajnemu doseganju dohodka. Enako velja tudi za končnega aktivnega odjemalca, ki v okviru souporabe prejete električne energije ne porabi v celoti in jo preda v omrežje njegovega dobavitelja za plačilo.

Furs je objavil pojasnilo, v katerem primeru se bodo zaračunavali dohodnina, DDV in trošarina. Kot navaja, bo presojal vsak posamezni primer, saj so okoliščine lahko zelo različne.

Pri brezplačni souporabi med fizičnimi osebami se prejeta energija lahko obravnava kot darilo. To pomeni, da ni obdavčena, če vrednost v letu ne preseže pet tisoč evrov.

Souporaba ne bo (nujno) zastonj

V GIZ DEE pa med drugim svetujejo, da so odjemalci pozorni tudi na morebitne stroške svetovanja oziroma na morebitne stroške, ki bi jim jih utegnil obračunati dobavitelj.

Nekateri med njimi, denimo Gen-I in Petrol, so že objavili cenike, iz katerih izhaja, da bodo storitev organizacija souporabe zaračunavali. Gen-I bo gospodinjskemu uporabniku zaračunal 6 evrov z DDV, malim poslovnim odjemalcem pa 8,5 evra z DDV na mesec. Petrol bo vsem, ne glede na vrsto odjema, računal po 6 evrov z DDV.

Petrol na spletu navaja, da je v ceno storitve vključena podpora pri registraciji, obdelava podatkov in priprava interaktivnega obračuna po 15-minutnih časovnih intervalih, svetovanje in podpora strankam pri spremembah udeležencev ter deležev souporabe, priprava mesečnih specifikacij po 15-minutnih intervalih za oddajnika, prejemnika ter netirane količine, po potrebi tudi naknadno energetsko svetovanje.  

Storitev organiziranja souporabe je tržna storitev in dobavitelji oziroma ponudniki te storitve jo lahko tudi zaračunajo, pravi Duška Godina, direktorica agencije za energijo, ki regulira trg. “Registracija souporabe je preprost proces, ki ga lahko izvedejo uporabniki brez organizatorja. Lahko pa ima storitev organiziranja souporabe dodano vrednost tudi za odjemalca, posebej še za prejemnika, če mu ponudnik poišče optimalnega oddajnika ali več teh. Cenikov sicer ne moremo komentirati, saj storitev organiziranja souporabe ni regulirana, verjamemo pa, da bodo s spodbujanjem souporabe ceniki odražali stroške, ki ponudnikom s tem dejansko nastajajo,” poudarja.

SunContract pa je nedavno ponudil tako imenovano tržnico souporabe električne energije. Ta omogoča povezovanje proizvajalcev in odjemalcev energije glede na njihove proizvodne in porabniške profile. Kot pravijo, njihov algoritem poišče najboljša ujemanja in predlaga optimalne deleže.

Storitev je brezplačna. Suncontract pa bo zaslužil v primeru, da bo za odjemalca, ki bo pripravljen elektriko kupiti po devet centov za kWh, našel proizvajalca, ki bo pripravljen prodati po osem centov – razlika je prihodek dobavitelja. Na drugi strani bo prejemnik plačal le elektriko, ki jo bo dejansko porabil.

Tveganje za dobavitelje

Novak sicer opozarja, da nov sistem souporabe prinaša tudi določena tveganja za dobavitelje električne energije. Ti so pri souporabi načeloma stranski igralec, saj gre za dogovor med proizvajalcem in prejemnikom elektrike, ki ga morata distributer in dobavitelj zgolj upoštevati pri obračunu. Vsak mesec bosta skladno z ureditvijo do 20. v mesecu izvedela, koliko souporabe lahko pričakujeta prihodnji mesec.

Težava pa je po besedah Novaka drugje. “Dobavitelj ima s stranko sklenjeno pogodbo o dobavi elektrike po fiksni ceni, ki temelji na ocenjeni letni porabi. Na podlagi teh napovedi vnaprej zakupi ustrezne količine električne energije. S prihodom souporabe pa stranka v določenih obdobjih dela elektrike ne bo več kupovala od svojega dobavitelja, temveč od proizvajalca iz sistema souporabe. To pomeni, da lahko dobavitelju ostanejo presežne količine elektrike, ki jih je predhodno zakupil za oskrbo te stranke.”

Če mora te viške prodati nazaj na trg po nižji ceni, kot jih je kupil, lahko utrpi izgubo. “Zelo verjetno je elektriko zakupil po višji ceni, kot jo bo lahko prodal. Zato lahko souporaba vpliva na ekonomiko obstoječih pogodb pri dobaviteljih, ki ponujajo fiksne cene,” sklene sogovornik.